V Babji jami na Gorjuši pri Domžalah so našli okrog 15.000 let staro bivališče ledenodobnega lovca. Tu so izkopali fragmente kosti in zobovje praživali, kamnita rezila iz kremena – artefakte, oglje – ostanke kurišč in celo nakit iz roževine. Tudi najdbe v okolici sedanje Občine Domžale izpričujejo, poselitev v predrimski dobi. Bogate arheološke izkopanine od Mengša, Grobelj in Ihana do rimske nekropole v Blagovici in na Trojanah, pa tudi izkopanine v Šentpavlu in KS Dragomelj-Pšata pa spominjajo na nepretrgano poselitev teh krajev od prazgodovine in rimske dobe do današnjih dni.

Najstarejši znani pisani viri o naseljih na območju nekdanje občine segajo v 12., 13. in 14. stoletje. Tako je Študa omenjena v listinah leta 1207 in 1228, najstarejša znana listina, ki omenja Domžale, je nastala med leti 1220 in 1230, Dob je omenjen v listini leta 1223, Ihan leta 1228. Do konca 14. stoletja bi lahko našteli večino krajev v občini.

Zgodovinarji menijo, da so kraji vsaj kakšno stoletje starejši od prve omembe v pisanih virih. Zanimiva je ugotovitev Ferda Gestrina, da je bila v času naseljevanja Slovencev poselitev še redka. Za naše območje ugotavlja, da je bila poglavitna poselitev doseljenih Slovencev v pasu, ki se vleče vzdolž reke Kamniške Bistrice od Stahovice do Ihana, prav tako naj bi bilo tedaj poseljeno vznožje hribov na območju Trzina in Mengša proti Komendi.

O romanskem arhitekturnem slogu, razen v barokizirani ladji mengeške župnijske cerkve sv. Mihaela, na omenjenem območju ni vidnih sledi.

Iz gotske dobe je v celoti ali samo delno samo ohranjenih nekaj cerkva. Tri ladijska cerkev sv. Lenarta na Krtini brez prezbiterija je ohranjena v celoti, prvotna okna in vrata pa so pri prezidavi odstranili. Tu so tudi na novo odkrite in obnovljene freske s konca 15. stoletja ali začetka 16. stoletja. Iz tega obdobja so tudi freske v cerkvi v Goropečah nad Ihanom. Gotski prezbiterij prejšnje radomeljske cerkve pa uporabljajo za zakristijo.

V cerkvi sv. Mohorja in Fortunata v Grobljah so dobro ohranjene freske Franca Jelovška; naslikal jih je v letih 1759 in 1761. Njegova dela so ohranjena še v kapeli sv. Janeza Nepomuka v Tustanju iz leta 1725 in tudi drugod.

Vodna energija Kamniške Bistrice in njenih mlinščic, ugodna lega ob stari cestni povezavi med vzhodom in zahodom, bližina Ljubljane ter od kocna prejšnejga stoeltja tudi kamniška železnica so Domžalah in sosednjim krajem prinašale hiter gospodarski razvoj tako obrtniške dejavnosti kot tudi industrije.

Že od srednjega veka so na našem območju obratovali številni mlini in žage na vodni pogon pa tudi nekaj fužin. V Domžalah je več mlinov že v drugi polovici 19. stoletja spodrinila tako pomembna slamnikarska dejavnost.

Slamnikarstva na našem območju Janez Vajkard Valvazor v svoji Slavi Vojvodine Kranjske iz leta 1689 ne omenja. Baročni slikar Franc Jelovšek pa je v grobeljski cerkvi nad oltarjem sv. Notburge na ženski strani 1761 že upodobil slamnik in snop slame za pletenje kit.

Benedikt Franc Herman je v svojih pismih s potovanj leta 1780 poročal, da so po vsej slovenski deželi ljudje precej nosili slamnike in da je bilo slamnikarstvo v ihanski župniji pomembna obrt. V letu 1783 so ihanski slamnikarji tožili kamniška sejmarja, ker sta pobirala previsoko sejmarino. Zakupnika sta dokazala, da sta jemala le po sedem krajcarjev od prodanega slamnika, kolikor so plačevali njihovi predniki in kolikor je bilo od nekdaj v navadi.

Kljub več kot dvestoletni odmaknjenosti od začetkov slamnikarstva so si poročila enotna o tem, da so bili prvi slamnikarji v Ihanu. To hišno obrt je v Ihanu vpeljal neki domačin, ko se je kot odsluženi vojak vrnil iz Firenc v Italiji. Že okrog leta 1790 je neki Tirolec začel ihanske slamnike prodajati tudi zunaj Kranjske. Iz Ihana se je ta hišna obrt hitro razširila v sosednje vasi – nastale so številne slamnikarske obrtne delavnice.

Kite za slamnike pa so iz pšenične slame od jeseni do pomladi pletli pri bajtarskih in gruntarskih hišah na Moravškem, v Črnem grabnu in celo v Tuhinjski dolini.

V letu 1857 je domačin Franc Markužič sezidal manjšo slamnikarsko tovarno v Stobu, Tirolec Pavel Mellitzer pa v Študi. Slamnikarska industrija se je potem zelo hitro širila v Domžalah. Največji razmah je slamnikarstvo doseglo pred prvo svetovno vojno. V tem času je tako iz bajtarskih kot iz odvečnih članov kmečkih družin začelo nastajati delavstvo. Na tem območju je bilo kar 25 večjih in manjših slamnikarskih tovarn in majhnih hišnih obrtnih podjetij. S pletenjem kit in šivanjem slamnikov se je na našem območju ukvarjalo okrog 12.000 ljudi.

Da bi si slamnikarsko delavstvo izboljšalo slabe plače in jih tovarnarji ne bi pretirano izkoriščali, so na pobudo župnika Franca Bernika v okviru Katoliškega izobraževalnega in prodornega društva v Domžalah 22. septembra 1907 ustanovili Strokovni odsek slamnikarskega delavstva. Zaradi mnogih neurejenih razmer med delavstvom in tovarnarji je pod Bernikovim vodstvom 30. septembra 1907 prišlo do prve stavke slamnikarskih delavcev v Domžalah. Stavka se je končala v korist delavcev. Bernik je v svojem poročilu zapisal, da so bile razmere med tovarnarji in delavci urejen in brez krivic vse do leta 1918, ko je slamnikarska industrija začela pojemati.

Po prvi svetovni vojni so se razmere v domžalski slamnikarski industriji in tudi drugod zelo spremenile. Nove državne meje so prinesle nove carine in trg v Evropo se je naenkrat zaprl; zlata doba domžalskega slamnikarstva se je bližala koncu. Slamnikarske tovarne in obrtne delavnice so druga za drugo začele izdelovanje slamnikov opuščati. Slamnikarstvo so zamenjale druge dejavnosti, ki so se v glavnem obdržale do danes.

Spretnost naših šivalk in delavcev ter razmeroma skromen zaslužek ne nazadnje pa tudi pomanjkanje dela v domačem slamnikarstvu ter povpraševanje v tujini so bili vzrok za izseljevanje naših ljudi v evropske dežele in Severno Ameriko. Zaposlovali so se v tamkajšnji slamnikarski industriji in se mnogi niso nikoli več vrnili. Dekleta so odhajala tudi v Afriko, kjer so služile pri bogatih Arabcih. Mnogi domačini so si svoj trdi kruh služili v nemških in francoskih rudnikih globoko pod zemljo. Tudi veliko teh ni nikoli več videlo domovine.

Kljub hitremu propadu je slamnikarstvo Domžalam prineslo tolikšen napredek, da domačini še sedaj radi povedo, kako so Domžale zraste na slamnikih. Iz Zgornjih in Spodnjih Domžal z Goričico, Stoba in Štude je leta 1925 nastal trg Domžale. Leta 1952 pa so Domžale postale mesto.

S propadanjem slamnikarstva so se tako tovarne kot obrtne delavnice sproti prilagajale novim razmeram in se preusmerjale v nove industrijske in obrtne dejavnosti.

Povzeto po knjigi OJ TA SLAMNIK, Staneta Stražarja.