Omogočamo vrhunska kulturna doživetja


Skrbimo za čisto okolje


Gradimo prostor zadovoljnih ljudi


Prisluhnemo občankam in občanom


Živimo urbano v sožitju z naravo


Ustvarjamo mesto priložnosti


Odpiramo vrata ustvarjalnosti in inovativnosti


Smo ugledno športno središče


Gojimo okolje spoštovanja in zaupanja


Ohranjamo zelene oaze za sprostitev in oddih


Prizadevamo si za sožitje generacij


Žalna seja ob smrti Hermana Breznika, nekdanjega predsednika Izvršnega sveta Skupščine Občine Domžale

V sejni sobi Občine Domžale je včeraj, 24. aprila 2017, potekala žalna seja ob smrti Hermana Breznika, nekdanjega predsednika Izvršnega sveta Skupščine Občine Domžale, podpredsednika Skupščine Občine Domžale in nosilca drugih pomembnih funkcij v naši lokalni skupnosti, ki je s svojim dolgoletnim prizadevnim delom pustil sledi v novejši zgodovini nekdaj velike in današnje Občine Domžale.

Žalne slovesnosti s katero smo počastili spomin na spoštovanega pokojnika Hermana Breznika, ki je pred kratkim dopolnil 86 let, so se udeležili njegovi domači, župan Toni Dragar, podžupanja mag. Renata Kosec, častni občani, svetnice in svetniki ter nekateri sopotniki na njegovi življenjski in delovni poti. Pogreb pokojnega Hermana Breznika bo danes, 25. aprila ob 15. uri na domžalskem pokopališču.
 
O življenjski in delovni poti pokojnega Hermana Breznika je župan Toni Dragar na žalni seji povedal:
»Spoštovani, zbrani na žalni seji v spomin na predsednika Izvršnega sveta Skupščine Občine Domžale, podpredsednika Skupščine Občine Domžale ter nosilca drugih pomembnih odgovornih funkcij v naši lokalni skupnosti, Hermana Breznika.
 
Pravijo, da je čas, ki daje. Pa tudi, da je čas, ki vzame. Je pa vedno tudi čas za spomine in to je čas, ki nikoli ne mine. Tak čas je danes, ko se s spomini na življenjsko in delovno pot  poslavljamo od našega prijatelja in sodelavca, Hermana Breznika, ki je pred kratkim praznoval 85. rojstni dan, s svojim dolgoletnim prizadevnim delom pa pustil sledi v novejši zgodovini nekdaj velike in današnje Občine Domžale. Ob tem bi rad še povedal, da je v jeseni življenja, ki jo je preživljal na svoje domu v Domžalah, na Vodovodni ulici štev. 21,  prav vedno našel dobre besede, tudi besede pohvale, za današnji razvoj  življenje in delo Občine Domžale.
 
Herman Breznik se je rodil 16. aprila 1931 na Podrečju. Tam je s starši in dvema sestrama  ostal le krajši čas, saj so se zelo kmalu preselili na Vir, kjer je stanovala babica Meta in se je po domače reklo pri Metnem. Oče Valentin in mama Marija sta, v času, ki ni bil prijazen,  skrbela zanj in sestri. Osnovno šolo, tedaj je imela štiri razrede, je obiskoval v Dobu. Na začetku druge svetovne vojne je šola postala nemška, partizani  so jo požgali in pouka je bilo konec. Le sreči se je imel zahvaliti, da ga Nemci kot ostalo družino niso zaprli. Se je pa zelo mlad v avgustu 1943 vključil v tedanjo Osvobodilno fronto in do konca vojne pomagal kot kurir in obveščevalec.  Po vojni je  obiskoval nižjo gimnazijo v Domžalah. Kot drugim mladim fantom se je tudi njemu kar mudilo v službo,  zato se je po nižji gimnaziji zaposlil v tedanji Vati, današnji Tosami, vmes pa opravil tudi vojaško dolžnost. Zelo zgodaj se je vključil v družbenopolitično delo, bil predsednik Občinskega mladinskega komiteja, tudi član tedanjega vodstva občinskega komiteja ZK in krajši čas njegov sekretar. Prizadevno je delal tudi v   sindikalni organizaciji, Želja po boljšem življenju ga je privedla do odločitve, da  pridobi ustrezno izobrazbo, saj mu je bilo jasno, da brez nje ne bo šlo. Kot je sam dejal, je imel veliko srečo in okoli sebe veliko razumevajočih ljudi, ki so mu pomagali, da se je skoraj čez noč v šolskem letu 1955/1956 vpisal v srednjo tekstilno šolo v Kranju. Ob tem se je posebej rad spomnil tedanjega ravnatelja Črta Zorca in nekaterih domžalskih profesorjev, pri katerih je pridobil znanje za štiri sprejemne izpite iz predmetov, ki jih skoraj ni poznal. Ni šlo, a mu je ravnatelj Zorc s svojim človeškim odnosom  zaupal in mu omogočil vpis v srednjo šolo. Zaupanje mu je Herman vrnil s pridnim učenjem in uspešnim dokončanjem srednje šole. Kot zanimivost – ko je bil v Kranju, je med drugim sodeloval s Prešernovim gledališčem in nastopil v glavni vlogi drame Leonharda Franka Vzrok. Od tod tudi njegova ljubezen do kulture, ki ga je spremljala vse življenje, tudi v Kulturnem društvu na Viru.   Veliko lepih spominov iz mladosti je bilo tudi na planinarjenje, za kar je dobil srebrno plaketo tedanje Planinske zveze Jugoslavije. 
 
Po uspešni diplomi se je vrnil v Tosamo in postal pomočnik mojstra. Rad se je spominjal teh časov, ko so delali ob sobotah, tudi brez malice ter pod vodstvom tedanjega direktorja Jožeta Pogačnika, častnega občana naše občine. To je bil čas, ko so  z velikimi koraki vključevali moderno tehnologijo. Postal je vodja belilnice in v Tosami ostal vse do leta 1964, ko je po upokojitvi Bojana Krištofa, odšel  v Filc,  sprva kot vodja tehnične službe, nato pa kot direktor podjetja ostal 17 let.  Medtem se je v večji meri vključil v tedanje družbenopolitično delo ter  opravljal številne politične funkcije – tudi v krajevnih skupnostih, kjer je živel.. Rad pa se je spominjal tudi plodnega sodelovanja v prvem uredništvu nekdanjega Občinskega poročevalca, sedanjega Slamnika. 
 
Pravzaprav se je pokojni Herman Breznik v pogovorih rad spominjal vseh svojih služb, pa vendar je delu v Filcu v Mengšu namenjal prav posebno mesto. V tem obdobju je bilo to še posebej uspešno – tudi zaradi uvajanja tehnoloških novosti in vključevanja v vojno industrijo. Še posebej pomemben pa je bil tudi začetek sodelovanja z graditelji avtocest, saj so bili edini izdelovalci filcev za avtoceste. To tedaj ni bila klasična tekstilna industrija, temveč izdelava tehničnega tekstila. »Vsi smo včasih dihali s »fabrko«, je večkrat dejal, pa tudi to, da so bili to zanj najlepši časi,  ki jih niti on niti njegovi sodelavci niso nikoli pozabili.
 
Funkcijo predsednika Izvršnega sveta Občine Domžale je sprejel v letu 1980, v  času, na katerega je zelo vplivala smrt tedanjega predsednika države Tita in  vrsta restrikcij na različnih področjih, ki jih je vpeljala tedanja vlada To so bile spremembe na področju izvoza oz. uvoza, za to obdobje pa je značilno tudi pomanjkanje nekaterih osnovnih surovin. »Vse smo reševali tesno povezani – tako na območju občine kot države, kjer so bili sestanki predsednikov izvršnih svetov kar pogosta oblika sodelovanja. S svojim strokovnim znanjem, izkušnjami iz gospodarstva predvsem pa željo, da občina napreduje, je uspešno vodil Izvršni svet Skupščine Občine Domžale. Ta se je tedaj. ukvarjal izključno z gospodarstvom ter skupaj z direktorji podjetij, pa tudi tedanje banke, iskal najboljše rešitve. Rad je poudarjal, da smo imeli tedaj v občini izvrstne direktorje, ki so skrbeli za svoje firme, kot da bi bile njihove. Odnosi med njimi in delavci so bili dobri, skupaj so iskali rešitve za razvoj in uspeh. Tudi sam je rad poudarjal, da je dobro sodeloval z delavci in da je, nenazadnje, na uspešno sodelovanje kazalo  tudi to, da so se po nekaj desetletjih od skupnega sodelovanja še vedno prijazno pozdravljali  in z naklonjenostjo obujali spomine.
 
Vse svoje življenje je bil posebej ponosen na občino, v kateri je živel. Rad je obujal spomine na obiske delegacij z vseh strani, tudi iz vodstva nekdanje Jugoslavije in posameznih republik, ki so rade prihajale v Domžale, da bi se kaj naučile. Posebej po obrtni strani je bila občina znana tudi izven meja, Bili smo pravcati fenomen, po katerem so se zgledovali je rad dejal, pa tudi na upor Domžalčanov proti ukinitvi tedanje banke ni nikoli pozabil, kakor tudi ne na rezultate samoprispevka, na novo zgrajene  šole in druge objekte – to so naredili naši ljudje, je rad rekel.  
 
Po zaključku funkcije predsednika Izvršnega sveta se je v letu 1984 vrnil v Trak in opravljal funkcijo direktorja, do leta 1990, ko se je upokojil. Ob tem je opravljal neprofesionalno funkcijo podpredsednika tedanje Skupščine Občine Domžale, ko je bil predsednik Peter Primožič. Dobro se je počutil v tedanjem vodstvu, saj so bili po njegovem homogena ekipa, ki je znala in zmogla rešiti marsikateri problem. Posebej rad se je udeleževal sestankov na terenu, ko je bilo treba razložiti proračune, iskali so rešitve za hitrejši razvoj še tako majhnega kraja, »To je bil dober čas za nas in občino. Rad rečem, da je bilo to eno izmed bolj srečnih obdobij mojega življenja, da se ga spominjam z največjim veseljem, saj je bil to čas napredka in zelo dobrega sodelovanja na vseh področjih, se je spominjal teh časov ob obisku ob življenjskem jubileju. Posebej ga je veselila številna udeležba ljudi na zborih občanov, kjer so ti vodstvo občine seznanjali s potrebami, bili tudi kritični, vendar delali s srcem in dušo za svoje kraje pa tudi za občino kot celoto. Vsi so se znali veseliti uspehov, pa naj bo to nova šola, nov vrtec, dom v Veliki vasi, center požarne varnosti, nova stavba za policijo, nov vodovod, kilometer ceste ipd. V spominu je ostajala obilica prostovoljnega dela, pa tudi prijetna druženja, ki se jih je rad udeleževal. 
 
Pa še na eno področje, kjer za vedno ostaja zapisan njegov prispevek moram opozoriti – na njegovo vodenje nekdanje samoupravne interesne skupnosti za preskrbo, enega najbolj konkretnih SIS-ov iz obdobja,  ko je primanjkovalo posameznih artiklov. S sodelavci je iskal in navadno tudi našel dobre rešitve, ko je bilo z malo dobre volje in s sodelovanjem možno rešiti marsikaj, nad čemer danes lahko samo strmimo. Tako je bilo ob pomoči Kmetijske zadruge Domžale zagotovljeno meso za naše občane ob petkih in sobotah, pa so morali kar kmalu zamenjati dneva, saj je bilo sicer ob teh dveh dneh v občini »pol Jugoslavije«, ki je kupovala naše meso. Zanimiv primer pa je tudi konkretno sodelovanje s pobrateno Koprivnico. Ko je pri nas zmanjkovalo koruze za ihanske prašiče, v Koprivnici pa niso imeli olja in damskih vložkov, je zaživela svobodna menjava blaga in rezultat – vsi zadovoljni. Brez okoriščanja, brez provizij, le zadovoljstvo, da je bil skupaj rešen problem. In takih problemov ni bilo malo!
 
Spremljal je tudi današnjo politiko na vseh ravneh. Pri tem pa ga je zelo motilo, da skoraj nikoli ne prevladajo pametni predlogi. Samo da bi nasprotovali drugi stranki, pametnih predlogov navadno ne podprejo, pa če so še tako dobri. Tudi skupno sodelovanje je pogrešal – na vseh ravneh. Je pa rad prišel na tradicionalna novoletna srečanja nekdanjih vodilnih, katera smo pripravljali aktualni župani oz. županja.
 
Še in še bi lahko govoril o našem prijatelju in sodelavcu Hermanu Brezniku, za katerim ostajajo neizbrisne sledi, povezane tudi z njegovim prispevkom za osvoboditev naše domovine. Sodelovanje  v drugi svetovni vojni sem že omenil, posebej pa je potrebno omeniti njegov prispevek in prispevek žene Majde,  v vojni za Slovenijo. V letu 2009 mu je namreč  Policijsko veteransko društvo Sever Ljubljana na  hiši odkrilo spominsko obeležje v spomin na vojno za Slovenijo, v kateri sta z ženo Majdo v hiši shranila orožje, strelivo in opremo ter na tak način dala svoj delež v boju za neodvisno in samostojno republiko Slovenijo. Herman in Marija Breznik nista razmišljala o nevarnostih, ko je bilo potrebno pomagati. V času, ko so že potekali oboroženi spopadi, ko so goreli mejni prehodi, ko so se v notranjost države valile motorizirane in tankovske kolone, ki so podirale barikade in ko je grozil vsesplošni frontalni napad na Slovenijo, je bilo to vsekakor hrabro dejanje. Bilo je dajanje, ki je prispevalo svoj drobec v mozaik osamosvojitvenih procesov in uspešno obrambo neodvisnosti in suverenosti domovine. In takšnih drobcev je bilo še veliko, a žal nikoli niso bili posebej obelodanjeni in nikoli doživeli posebnega priznanja.
 
Vesel je bil spominske plošče, kakor tudi drugih priznanj, ki jih je v življenju prejel za svoje prizadevno delo, predvsem pa je bil vesel  predvsem dejstva, da njuno delo, pa tudi delo drugih, ni pozabljeno. Ob tem ne gre pozabiti, da je bil vseskozi zvest le eni stranki in aktiven član organizacije za vrednote NOB v naši občini.

Spoštovani,
Gospod Herman Breznik, o katerega predvsem delovni poti sem govoril, pa je bil tudi iskren prijatelj, ljubeč  mož in oče hčerki Maruši in sinu Urošu, neizmerno pa je imel rad tudi vnuke Petra, Manjo in Tadeja. Posebej ponosen je bil na ženo Majdo, za katero je večkrat dejal, da je bilo srečanje z njo eden najsrečnejših dogodkov v njegovem življenju. Vso dolgo življenjsko pot mu je bila v veliko oporo in pomoč.  Svojega velikega spoštovanja in hvaležnosti za njeno pomoč ni nikoli pozabil omeniti. 
 
Kot je sam večkrat poudaril, je bil vesel, da smo imeli in imamo v naši občini ljudi, ki so in živijo z Domžalami ter si želeli, da bi jih bilo v prihodnje še več in da bi bilo življenje v naši občini še naprej prijazno, ob tem pa ponudil v razmislek tudi svoje načelo, kateremu je bil zvest vse življenje »Modro se je kregati, pametno pa je biti neskregan.« Pozabili pa ne bomo tudi njegovih pesmi, ki jih je kljub visoki starosti znal povedati kot pravi recitator. Med njimi se boste vsaj nekateri zanesljivo spomnili pesmi Obrekovalci, ki je še danes aktualna. 
 
Spoštovani prijatelj in sodelavec,
hvala, iskrena hvala za vse, kar si v življenju storil za našo občino, za njene občane, pa naj gre za dobro misel, odlično opravljeno delo ali le želje, da je naš jutri še boljši, kot je bil. Odhajaš, za tabo ostajajo sledi tvojih dejanj, za vedno zapisanih v zgodovino naše občine, za katera smo ti neizmerno hvaležni – hvaležni tudi za naše prijateljstvo in sodelovanje. 
 
Počivaj v miru, dragi prijatelj. Tvojim najbližjim, posebej ženi Majdi in otrokoma z družinama pa v svojem imenu in v imenu Občine Domžale, izrekam iskreno sožalje.«
 
Občina Domžale, Urad župana
 

 
 
  • Občina Domžale Ljubljanska 69,
    1230 Domžale

  • Uradne ure
    PONEDELJEK08.00 - 12.00
    TOREK08.00 - 12.00
    SREDA08.00 - 12.00
    13.00 - 17.00
    PETEK08:00 - 12.00
  • Uradni kontakti organa t: 01 722 01 00
    f: 01 721 42 31

    Elektronski naslov:

    www.domzale.si