Župan čestital ob visokem jubileju gospe Štefke Cerar

Obiska župana Tonija Dragarja, ki ji je zaželel predvsem veliko zdravja in prijetnih trenutkov med domačimi,  je bila zelo vesela. Z njim sta se ob prisotnosti domačih, predvsem obeh hčera in  zeta ter ene od vnukinj, sprehodila po njeni življenjski in delovni poti, na kateri sta našla vrsto dogodkov, ki tako in drugače obujajo tudi zgodovino Občine Domžale.

Jubilantkina življenjska pot se je začela 12. avgusta 1927 v nebesnem znamenju leva, katerega lastnosti, predvsem hrabrost, so jo spremljale vse življenje.  Oče Štuckov s Tabora nad Ihanom, njegovi bratje so bili znani  koledniki, in mami, Gabrškovi iz Pšate se je rodilo šest otrok, jubilantka pa je imela še polbrata in polsestro. Mama je delala v Induplati, oče na železnici, pa v Arboretumu, poskrbel pa je tudi za zelenje okoli pokopališča v Radomljah, sta se precej selila. Tako se  je Štefka rodila na Podrečju, nato pa  so se starši precej selili. Jubilantka, rojena Pirc, se spominja, da so bili povsod lepo sprejeti, v Jaršah, na Količevem, kjer so stanovali nad trgovino in je spoznala pisatelja Franceta Bevka, njegova sestra je namreč  stanovala na Viru. Družina mu je bila tako všeč da je celo razmišljal, da bi o njih napisal knjigo. Stanovali so tudi na Rodici, pa na Hudem, kjer so pomagali kmetom, sadili in jeseni pobirali krompir, iz bližnjih gozdov pa pridno nabiral dračje, da jih pozimi ni zeblo. Tudi kakšen.grenak je spomin je vmes, ampak otroštvo je bilo kljub revščini  lepo, kakor tudi spomin na staro mamo iz Ihana ki je šivala slamnike. Mladost je dočakala v hiši blizu Universale.

Osnovno šolo je obiskovala v Radomljah, Dobu in na Rodici ter kot mlado dekle, največkrat je gospodinjila, pazila otroke in bila neke vrste »dobro dih« družinam,  služila kar pri nekaj domžalskih družinah, pot pa jo je zanesla tudi na Jesenice in Moravče, ne pozabi pa tudi na sodelovanje na udarniški akciji v Beli Krajini, kjer so delali »štreko«.  Posebej ji je še danes v spominu dveletni varovanec Zoran Vedlin, Njegoši starše, ki  so stanovali v nekdanji Pirčevi hiši, so odpeljali v Ameriko. Kako rada bi vedela, če je še živ   

Iz tekstilne delavnice Rustja jo je pot ob pomoči lastnika le-te vodila v Universale, #kjer sem vedno delala, kar me je veselilo, kar sem rada dela,« pove in se spomni risanja slamnikov, po katerih izdelavi jih je opremljala s pentljami in šopki. Bila je znana kot privlačno, prijetno dekle, s kar veliko občudovalci, rada je plesala in nenazadnje je ed4en izmed šefov v Universale celo oznanil, da ima najlepše noge med delavkami. Še danes jo ta spomin spravi v prisrčen smeh. Sama pa se je odločila za Vinka Cerarja, frizerja v salonu Filipič, s katerim sta se slučajno srečala v nekdanji gostilni Pošta.  Z njegove strani je bila najbrž ljubezen na prvi pogled, saj ji je, ne da bi pravzaprav vedela zanj, s planin poslal kartico. Naslov je dobil od sodelavke. Sledil je prvi randi, obisk kinopredstav v nekdanjem Društvenem domu.  Skupna pot, poroka 1954, rojstvo dveh hčera Majde in Štefke, žal  tudi moževa huda bolezen, ki ga je spremljala od služenja vojaškega roka v Makedoniji. »Velikokrat se je zgodilo, da v posameznem letu sploh ni bil doma, saj je veliko časa preživel v bolnicah in zdraviliščih, se spomni, kako je bila   skrb za dekleti na njenih ramah, ob pomoči Vinkove mame. Mož je leta 1993 umrl, še prej sta v letu 1976 dobila stanovanje na Miklošičevi 15, Življenje je teklo dalje. Vso ljubezen in skrb je namenila domačim.  Pazila je vnuke, kar pet jih ima in sedem pravnukov. Domači so njeno največje veselje, vsi smo prijatli, pravi, prav vse pohvali, še posebej vnuka Blaža, ki ji pomaga pri nekaterih opravilih. Sicer pa v bloku živi sama,  pa posebej pohvali Blaža. V bloku stanuje sama, si tudi skuha, vedno je pri kosilu nekaj več, če pride kdo od domačih, skrbi za rože, pohvali prijazno pomoč sosedov in našteje kar nekaj organizacij, katerih članica je: krajevne organizacije borcev za vrednote NOB, medobčinskega društva invalidov, društva za vojne invalide, upokojencev  in še kaj bi se našlo.  

Najbolj sem bila v revščini, zdaj pa se imam najbolj lepo ob koncu pove gospa Štefka, najstarejša še živa  iz družine Pirčevih  in je srečna med domačimi, ki ji jesen življenja lepšajo s številnimi fotografijami, ki ji pomagajo obujati spomine, in pesmijo, ki je v njenem življenju nikoli ne manjka.  Rada živi in kot vedno, poštena in iskrena ter direktna tudi županu ni zamolčati, kaj jo moti v Domžalah. ko ga je opozorila, da bi v mestu potrebovali za starejše ljudi, ki bi radi obiskali pokopališče ali kakšen drug bližnji kraj,organiziran prevoz, želela bi klančine ob pločnikih, obrezane žive meje, motijo pa jo tudi številne petarde v prazničnih dneh pred novim letom. 

»To so za občino majhne stvari, za posameznika pa velike,« je dejala jubilantka, ki ji tudi mi čestitamo in želimo veliko zdravja in lepega – do 100. rojstnega dne, ko se spet srečamo, kajne gospa Štefka.

Tekst: Vera Vojska
Foto: Vido Repanšek