Žalna seja ob smrti Franca Habjana, nekdanjega predsednika Občine Domžale

Žalne slovesnosti s katero smo počastili spomin na spoštovanega pokojnika Franca Habjana, so se udeležili njegovi domači in prijatelji, župan Toni Dragar, podžupanja mag. Renata Kosec, častni občani, občinske svetnice in svetniki ter ostali, ki so se s pokojnikom srečevali na njegovi življenjski in delovni poti. Pogreb pokojnega Franca Habjana bo danes, 23. junija ob 10. uri na domžalskem pokopališču.

O njegovi življenjski in delovni poti je župan Toni Dragar na žalni seji povedal:
 

»Pozdravljam vse, ki ste se zbrali na žalni seji, še posebej domače, sodelavce, častne občane, svetnice in svetnike ter prijatelje in znance pokojnega spoštovanega Franca Habjana, nekdanjega predsednika Občine Domžale, od katerega se danes ob njegovem zadnjem slovesu poslavljamo na žalni seji.
 

Pravijo, da prav vsakdo s seboj na svet prinese nekaj dobrega, nekaj s čimer obogati svoje življenje, predvsem pa obogati življenje ljudi, s katerimi prehodi svojo življenjsko in delovno pot. To so domači, sodelavci, prijatelji, znanci. Pravijo pa tudi, da so in bodo med nami ljudje, ki s svojim pogumom, svojo vizijo, delavnostjo in voljo ustvarjajo temelje krajev, v katerih živijo, občin, katere vodijo, poti, ki zaradi njih postajajo boljše in lepše.

To ste bili vi, spoštovani Franc Habjan, eden prvih predsednikov ali po današnje županov naše občine in nosilec drugih pomembnih funkcij. Ko se oziramo na vašo življenjsko in delovno pot, smo vam hvaležni za vse: za vašo partizansko pot, za aktivnosti, s katerimi ste gradili  temelje naše občine v njenem razvoju po drugi svetovni vojni, hvaležni za delo, opravljeno v krajevnih skupnostih, organizaciji za vrednote NOB, za gasilce in domžalsko godbo. Hvaležni smo vam za prijateljstvo in za vse dobre nasvete, misli in želje, s katerimi ste spremljali razvoj naše občine in bili ponosni nanjo. Zato naj vam na današnji žalni seji, preden se na kratko podam na vašo življenjsko in delovno pot, izrečem iskrena hvala.
 

Spoštovani,
 

Franc Habjan je bil rojen 25. novembra 1923 v kmečki družini v Domžalah. Za torbarja se je izučil v Okršlarjevi tovarni ter se odlikoval s svojo spretnostjo in natančnostjo. V drugi svetovni vojni je bil v letu 1943 neprostovoljno mobiliziran v nemško vojsko ter čas v glavnem kot sedlar preživel v zaledju ter z vojsko prekrižaril precejšen del Rusije in Evrope. Ko je spomladi 1944 dobil dopust le do Koroške, je svojevoljno prišel domov in se tudi ob mamini pomoči vključil v partizane. Zaradi tega so Nemci del domačih odpeljali v internacijo. 

Sprva je bil na območju nekdanje občine Domžale, kasneje na Primorskem, v Kosovelovi brigadi, tudi kot politkomisar udarnega bataljona XXX divizije. Vseskozi sta ga odlikovali hrabrost in velika ljubezen do domovine. Tudi v bojih za Trst, v katerih je omenjeni bataljon sodeloval kot predhodnica ostale jugoslovanske vojske. 1. maja 1945 je Franc Habjan s partizani prvi vkorakal v Trst ter bil kasneje zelo razočaran, zaradi izgube ozemlja. V vojski je ostal do leta 1946, ko se je vrnil v Domžale in se zaposlil v tovarni Toko, kjer je bil tudi predsednik delavskega sveta, delegat na kongresu delavskih svetov Jugoslavije in med delavci zelo priljubljen mojster.  
 

Funkcijo predsednika tedanje Občine Domžale je prevzel konec leta 1947 kot tretji predsednik po vojni. Prvi je bil  Anton Varšek, drugi Jakob Kvas, ki je zaradi starosti opustil funkcijo, tako, da so bile znotraj občinskega sveta ponovne volitve. Kljub  mladosti  so ga  predlagali za predsednika in odločitev utemeljili s tem, da ga poznajo že od leta 1946, ko je bil demobiliziran, uspešno je opravljal funkcijo predsednika mladinske organizacije v Domžalah izkazal pa se je tudi s konkretnim delom. Že prej je bil brigadir, vodil pa je tudi vsakotedenske akcije prostovoljnega dela pri obnovi porušenih domov v Črnem grabnu, obnavljali pa so tudi porušeni objekt sedanje občinske stavbe. Rad se je spominjal teh časov in ob nekem pogovoru poudaril, da je mlade družilo delo, ne pa druženje samo po sebi. 
 

Organizacijske, delovne in vodstvene sposobnosti Franca Habjana so bile tiste, zaradi katerih so ga soglasno izvolili za predsednika. Delo je sprva uspešno opravljal neprofesionalno, ob delu v Toko, nato pa se je zaposlil na Občini. Njegov mandat predsednikovanja je minil v preseganju težkih povojnih razmer, pomanjkanju vsega, tudi hrane, kar so skušali odpravljati z obvezno oddajo kmetijskih pridelkov, Naloge ugotavljanja in oddaje so sicer kontrolirali določeni uslužbenci občine, v pristojnosti tedanjega župana pa je bilo, da je koordiniral delo med službami. Težave so bile velike, saj ni bilo mogoče, vsem ustreči, še posebej če je bilo potrebno poleg načrtovanih količin za oddajo izpolniti še dodatne zahteve. Večino problemov so reševali na zborih volivcev, kjer je tudi s pregovarjanjem skušal doseči želeno. Navadno mu je uspevalo, da so se po burnih in težkih razpravah razšli prijateljsko. Ljudje so radi prihajali v njegovo pisarno in mu kljub mladosti zaupali. Rad je povedal, da nikdar ni doživel grobih napadov - kljub težavam, s katerimi so prihajali, in krivicam, ki so se jim včasih godile. Z lepo besedo in s pogovorom se je dalo marsikaj rešiti, tudi če vsem željam ni bilo mogoče ustreči. K priljubljenosti med domačini je pomagalo, da je tedaj kot domačin poznal večino ljudi oziroma domžalskih družin, njihov položaj in tudi težave. »Ker smo se med seboj poznali, so se ljudje lahko s svojimi problemi, pa tudi z željami in idejami, name obračali neposredno,« je rad povedal. 
 

Program za delo v občini je tedaj izhajal iz potreb ljudi na eni in želje po razvoju občine na drugi strani. Kot predsednik je moral imeti najmanj enkrat letno zbor volivcev, kjer je predstavil opravljeno delo in program za naslednje leto, pri čemer pa je moral upoštevati tedanje močne vaške in krajevne odbore, ki so predstavljali “opozicijo” Iz prvega mandata, kjer so tlakovali temelje za nadaljnji razvoj občine, naj omenim še en njegov uspeh. Na njegov predlog so bile namreč Domžale 19. aprila 1952 razglašene za mestno občino, zato je in bo občinski praznik tudi spomin na gospoda Franca Habjana. 
 

V drugem predsedniškem mandatu, od leta 1957 do 1963, so v rekordnem času zgradili vodovod, dve črpališči, vodovodni rezervoar, transformator in daljnovod, tudi  kanalizacijo in pričeli z asfaltiranjem cest ter s pripravami za izgradnjo čistilne naprave. Razmišljali so o gradnji odprtega bazena v Domžalah, s katerim so začeli po letu 1952, ko so povabili znanega športnega delavca in projektanta športnih objektov inženirja Stanka Bloudka, da je izbral lokacijo in narisal načrte. Bazen je bil sicer zgrajen precej kasneje.
 

Ob tem moram povedati, da je ob načrtovanju posameznih investicij vedno izbiral najboljše projektante, hkrati pa je bil znan tudi kot človek, ki je redno spremljal novosti in jih učinkovito vključeval v prakso; vselej upošteval dobre zglede drugih; kar je novega in pametnega videl po svetu, so kar najhitreje morale dobiti tudi Domžale. Vse življenje je bil znan kot resen in delu predan človek, ki je od sodelavcev zahteval veliko, sam pa se tudi močno razdajal. Njegova velika ljubezen so bile sicer komunalne investicije, s svojim delom pa je pomagal tudi pri gradnji drugih javni objektov. 

Ob tem je bil, ko je dve mandatni obdobji vodil občino, odbornik okrajnega ljudskega odbora, ob delu pa je opravljal tudi funkcijo podpredsednika občine, bil poslanec republiške skupščine in vedno aktiven odbornik občinske skupščine.

Po odhodu z občine je od leta 1963 opravljal funkcijo direktorja v Oljarni Domžale - v Sončnici – vse do leta 1973, tudi v času gospodarske reforme 1966. Ker v Sloveniji tedaj ni bilo dovolj surovin, se je Oljarna povezala z velikim prehrambenim kombinatom Servo Mihajl iz Zrenjanina ter iz leta v leto uspešneje poslovala – tudi zaradi stalne modernizacije in prizadevanj direktorja.  
 

Neizbrisne sledi je pustil tudi v razvoju nekdaj skupne krajevne skupnosti Domžale, danes treh krajevnih skupnosti, kjer se je kot tajnik zaposlil leta 1975, Po preoblikovanju enotne KS v tri v letu 1979 je opravljal funkcijo tajnika vseh treh KS ter bil tudi vodja delovne skupnosti do leta 1982, ko se je upokojil. To je bil čas, ko je tudi na tem območju največ skrbi, skupaj s sodelavci, namenil komunalnemu razvoju mesta, ki ga je imel nadvse rad, pozabljal pa ni niti na druga področja. S pridom je porabil izkušnje, ki so ga spremljale od zgodnje mladosti in vedno želel tako za Domžale kot občino vse najboljše. Ob bolezni pokojne žene Bože, ki mu je bila ob hčerkah v veliko oporo, se je povsem posvetil skrbi zanjo. 
 

Ob njegovem slovesu se mu bodo poklonili tudi člani združenja borcev za vrednote NOB Domžale in člani krajevne organizacije Venclja Perka. Rad je delal v tej organizaciji, bil njen zvesti član in tudi član obeh vodstev. V teh dneh pa se ga s posebno hvaležnostjo spominjajo v Prostovoljnem gasilskem društvu Stob – Depala vas in v Godbi Domžale. Svojega častnega člana, ki jim je rad pomagal, nikoli ne bodo pozabili. 
 

Spoštovani, 
 

življenje in delo v Domžalah pa je budno spremljal tudi v pokoju: nekoč s kolesom, zadnja leta pa peš, je skrbno spremljal, kje se kaj gradi, kaj bi bilo treba popraviti, skratka do konca je živel za Domžale in jih imel rad, zato je želel, da se razvijajo. Nikakor pa se ni mogel sprijazniti, da se nekatere stvari tako vlečejo, še posebej zato, ker je v takšne namene možno pridobiti tudi evropska sredstva. Svoja mnenja, pobude in predloge, pa tudi pohvale je vselej rad posredoval na vsakoletnih srečanjih nekdanjih predsednikov občine.
 

Spoštovani gospod Franc Habjan, 
 

bili ste človek, ki je že v mladosti spoznal, da je delavnost tisto, kar poganja razvoj vasi, krajev, občine in države naprej; zato ste vse življenje naši skupnosti dali ne le tisto, kar ste morali, temveč vse, kar ste mogli, zato ste bili in ostajate pomemben del novejše zgodovine naše občine. Z vašim odhodom ostaja vrzel, ostaja praznina, ki jo čutijo posebej vaši domači: hčerki, ki bosta pogrešali svojega atka in ostali domači. Vsem v imenu Občine Domžale in v svojem imenu izrekam iskreno sožalje.

Ostajajo pa spomini in hvaležnost za vso vašo delavnost, za prizadevanja za uspešen razvoj občine v času, ko ste jo vodili, kakor tudi pozneje, ko ste ji namenili veliko svojega časa. Tega ni moč pozabiti, preveč je prisotno v temeljih občine ter vseh, ki so vas poznali in z vami delali. Zato še enkrat iskrena hvala. 
 

Spoštovani, obveščam vas, da je pogreb pokojnega Franca Habjana jutri, 23. junija ob 10. uri na domžalskem pokopališču, in vas vabim, da se vpišete v žalno knjigo.«