USPOSABLJANJE ZA NEFORMALNE OSKRBOVALCE

V domovih za starejše številni uslužbenci in strokovnjaki poklicno skrbijo za stanovalce. Doma pa je človek za mnogo stvari sam, velikokrat ob lastnem delu. Sreča se s stvarmi, ki jih do sedaj ni delal – kot je na primer vsakodnevna skrb za higieno svojca, z različnimi boleznimi, ki jih ne pozna. Vse to je lahko zelo izčrpavajoče. Ob pogledu na pešanje bližnjega, se v človeka vsesava tudi strah pred lastno boleznijo, onemoglostjo in staranjem, zato se lahko zgodi, da začne nelagodno ali nestrpno doživljati bolnega ali starostno onemoglega svojca in njegovo obnašanje, ne da bi se tega prav zavedal. 

V Občini Domžale od 5. novembra 2025 v prostorih Centra dnevnih aktivnosti poteka Usposabljanje za svojce, ki oskrbujejo starejše družinske člane. Usposabljanje izvaja IAT - Inštitut Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje, za občane pa ga v okviru programa Starosti prijazne občine Domžale brezplačno organizira Občina Domžale. Veliko bližnjih nekaj ur tedensko ali celo dnevno skrbi za svojega bolnega, starostno onemoglega ali invalidnega svojca, prijatelja, znanca. V Sloveniji je to skoraj vsak peti državljan, v Evropi pa je takih oskrbovalcev več kot 44 milijonov. S svojim delom zagotavljajo kar 80% oskrbe. Čeprav je družinskih oskrbovalcev veliko, gre tudi za zelo skrito skupino, saj marsikdo poleg vsakdanjih obveznosti in oskrbe ne zmore drugega socialnega vključevanja.

Brez njih ne gre, a je delo velikokrat težko, zato potrebujejo pomoč in znanje. Na IAT se z družinskimi oskrbovalci (izraz za svojce, ki oskrbujejo doma) in njihovim plemenitim delom ter stiskami srečujejo že vrsto let. Na podlagi svojih in tujih izkušenj so s pomočjo družinskih oskrbovalcev oblikovali usposabljanje, ki oskrbovalcem pomaga, da svoje zahtevno delo opravljajo kakovostno, čim lažje ter da pri tem s svojimi oskrbovanci doživijo čim več lepih trenutkov.

Usposabljanje poteka v skupini, ki je presegla omejitev udeležencev, torej je zanimanja za tovrstna izobraževanja veliko. Tokrat 28 udeležencev obiskuje program, ki zajema 10 tedenskih srečanj po vsaj 2 šolski uri. Na usposabljanju sodelujejo različni strokovnjaki (patronažna medicinska sestra, fizioterapevt, zdravnik, socialni delavec…), ki na praktičen način predstavijo pomembnejše vsebine domače oskrbe, med drugim: razumevanje starosti in onemoglosti, komuniciranje z onemoglim svojcem – zlasti, ko je težaven, skrb zase, da oskrbovalec ne zboli ali izgori, nega onemoglega in fizioterapevtski prijemi, demenca, kronične bolezni in paliativna oskrba, različne oblike dolgotrajne oskrbe (doma in v inštituciji) ter morebitni odhod svojca v dom za starejše, umiranje in žalovanje. Dobra polovica vsakega srečanja je posvečena izmenjavi izkušenj prisotnih družinskih oskrbovalcev in reševanju njihovih konkretnih vprašanj. Vsak udeleženec prejme tudi koristno literaturo s področja domače oskrbe. Na usposabljanju udeleženci pridobijo specifična znanja, praktične veščine, zmanjšajo se stiske in osamljenost, hkrati pa je to tudi možnost prepoznavanja virov podpore v občini. Ključnega pomena je tudi spoznavanje oskrbovalcev ter izmenjava njihovih dobrih izkušenj in vprašanj. Po zaključku usposabljanja se po principu skupine za samopomoč oblikuje podporna skupina svojcev, ki oskrbovalcem še naprej nudi medsebojno podporo. Tovrstne skupine običajno obstajajo še leto do dve po končanem usposabljanju, po nekaterih krajih pa se vzpostavi trajna skupina svojcev.

Ob poslušanju zgodb udeležencev vidimo predanost, s katero skrbijo za svoje bližnje, in se zavemo, kako dragocena je njihova vloga. Usposabljanje, ki ga izvajamo v naši občini, ni le prenos znanja – je prostor razumevanja, podpore in povezanosti. Je opomnik, da noben oskrbovalec ne bi smel ostati sam, saj se prav v skupnosti skrivata moč in razbremenitev.

Pred nami so leta, v katerih bo zaradi staranja prebivalstva potreb po takšni podpori še več. Zato je še toliko pomembneje, da nadaljujemo z aktivnostmi, ki krepijo družinske oskrbovalce, jim omogočajo več samozavesti in znanja ter jim pomagajo ohraniti zdravje in dobro počutje.

Na koncu bi misli radi strnili z besedami ene od udeleženk, ki zelo zgovorno povzema pomen teh srečanj: »Zelo lepa izkušnja. Izvedela sem veliko nasvetov, spoznala veliko sotrpinov s podobnimi težavami. In ko to slišiš, ti je mnogo lažje.« Naj nam bo njen glas spodbuda, da takšne programe ohranjamo in razvijamo tudi v prihodnje – zaradi vseh, ki skrbijo, in zaradi vseh, ki potrebujejo skrb.