Oklo nad Ihanom: »Prav na tem mestu so umrle zgodbe, sanje in hrepenenja mladih slovenskih fantov in mož«

Pri spomeniku padlim borcem Kamniško-zasavskega odreda na Oklem nad Ihanom je v soboto, 24. februarja 2018, potekala spominska slovesnost ob tragičnem dogodku, ki se je zaradi izdaje domačih izdajalcev pripetil 24. februarja 1944, ko so krogle okupatorja in njihovih pomagačev pokosile dvainsedemdeset zavednih fantov in mož. Tako kot vsako leto, je tudi letos spominska slovesnost, ki je potekala v organizaciji Združenja borcev za vrednote NOB občine Domžale in Krajevne organizacije ZB Ihan, privabila veliko število udeležencev od blizu in daleč.

V februarskih dneh leta 1944 se je na Kramarjevi in Baleževi domačiji na Oklem zadrževalo okrog sto partizanov Kamniško-zasavskega odreda. V jutranjem svitu 24. februarja so jih presenetili nemški okupatorji in njihovi domači sodelavci. Zagrmeli so streli, ogenj je švignil v zrak in uničeval. Večina borcev se je pognala iz hiš in hlevov, a sovražnikove krogle so pokosile vsakogar, ki jim je prišel pred oči. Po bitki je v snegu ležalo 72 ogorelih, prestreljenih, krvavih in izmaličenih zavednih fantov in mož.

Že pred deseto uro so se v Dobovljah začeli zbirati praporščaki ter predstavniki borčevskih in veteranskih organizacij, enota častne straže Zveze slovenskih častnikov občine Domžale ter pohodniki iz bližnje in daljne okolice. Od tam je nato krenil skupni sprevod na Oklo, kjer je bila že zbrana velika množica pohodnikov, še živečih borcev, župan Občine Domžale Toni Dragar, ki je bil letos slavnostni govornik ter nekateri občinski svetniki.  V uvodu je najprej vse zbrane pozdravila Marija Majhenič, predsednica Združenja borcev za vrednote NOB občine Domžale, nato pa je sledil kulturni program, ki ga je povezovala Draga Jeretina Anžin, v njem pa so nastopili učenci Osnovne šole Ihan, Moški pevski zbor Radomlje pod vodstvom Primoža Leskovca, in Marjetka Popovski.

K spominskemu obeležju so venec položili predstavniki organizatorjev spominske slovesnosti: Marija Majhenič, predsednica ZB za vrednote NOB Domžale, Srečo Kržan, podpredsednik Krajevne organizacije ZB Ihan in Janez Gregorič, predsednik Krajevne skupnosti Ihan.

Slavnostni govornik, župan Občine Domžale, Toni Dragar je v svojem govoru povedal, da smo tradicijo dolžni spoštovati, zato se častno in dobronamerno vsako leto srečamo in poklonimo junakom, ki so natanko pred 74-imi zimami dali svoje življenje za narod, ki je hrepenel predvsem po svobodi, boljšem življenju in zaupanju do sočloveka: »Če si samo skušam predstavljati, kakšni kruti strelski prizori so se februarja 1944 odvijali na tem mestu, me spreletita groza in z njo žalost. 72 slovenskih partizanov je zaradi izdaje doletela najbolj kruta življenjska usoda. Prav ta življenja so imela še mnogo načrtov v prihodnosti, nekateri od njih bi bili lahko danes še med nami. Njihove sanje so prekinili streli s pušk sovražnika. Namesto ptičjega petja so odmevali rafali. Tiho nebo in nema drevesa okoli nas so bili priča temu grozovitemu dejanju, ki je opomnik za vse nas, ki smo deležni mirnega življenja, da se kaj takega podobnega nikoli več ne bo ponovilo.«

V nadaljevanju je župan opisal žalostni dogodek, ki se je pripetil pred 74 leti, spomin nanj pa bo večen. Pri tem je izpostavil, da nismo pozabili, kako so se partizani pogumno zoperstavili veliko močnejšemu sovražniku v boju za svobodo, mir in pravičnost. Vrednote, ki so bile v času narodnoosvobodilnega gibanja še kako na vrhu seznama vsakega partizana. »Danes lahko le ugibamo, kaj so premišljevali tisti dan. Morda so mislili na svoje najdražje, morda jim niso šli iz glav pretekli dogodki, prav mogoče pa so sanjali o boljšem jutri. Prav zagotovo pa se jim ni sanjalo, za kar smo se mi zbrali danes – da je bil to za mnoge izmed njih poslednji dan. Oziram se naokoli in težko mi je pri srcu, ko pomislim, da se je tukaj končalo življenje mladih slovenskih fantov in mož. Prav na tem mestu so umrle njihove zgodbe, sanje in hrepenenja,« je povedal župan.

V nadaljevanju je župan še povedal, da nas dogodek, ki se je pripetil na Oklem nad Ihanom, uči, da je prav, da živimo vsako sekundo, kot da je naša zadnja. Da si dovolimo, da je naše življenje iskrivo, upajoče, veselo, srečno, brez obžalovanj. Da počnemo, kar nas veseli, ne glede na to, kaj si drugi mislijo. Da živimo polno življenje, karkoli že to pomeni. Življenja nesebičnih padlih partizanov niso bila tako polna, kot jih lahko doživljamo mi. Za vsakega izmed nas polno življenje pomeni nekaj drugega. Vsak ima svojo predstavo. In prav je tako. Saj smo si ljudje različni. Prav tako je po besedah župana naše življenje krhko in minljivo. Zato se moramo zavedati, da se naš grad iz kart, ki mu rečemo življenje, lahko v hipu sesuje: »Trenutek, sapica je lahko dovolj, da se vse spremeni. Za nas. In za druge. Bolezen. Razočaranje. Izguba. Smrt. Sploh slednja, smrt, je del življenja, ki jo radi potisnemo stran, stran od naših misli. O njej ne razmišljamo radi. A vendar je tako kot rojstvo sestavni del našega življenja. Smrt mladih fantov, ki bi v primeru preživetja lahko doživeli še marsikateri lep trenutek, nam mora vlivati pogum in zavedanje, da je živeti, hrepeneti in ljubiti nekaj najlepšega, kar človek lahko izkusi.«

Ob koncu je župan spomnil, da včasih morda nevede spregledamo, kaj je naše poslanstvo.

Pomagati sočloveku, ne samo samemu sebi, se truditi zaupati in ne ustvarjati predsodke, se boriti za skupno dobro in skupno blaginjo vseh nas. Za vse našteto imamo idealne razmere. Razmere, o katerih so padli borci na Oklem samo sanjali: »Mi pa vse to imamo, zato je treba iz tega potegniti le najboljše. Imamo možnost uresničiti svoje sanje, če bomo le previdno izbirali naše besede in dejanja. Moramo se boriti za našo skupnost in stopiti skupaj kljub našim razlikam prav zato, da bomo sebi in svojim potomcem omogočili prostor, kjer bodo lahko uresničili svoje sanje in v miru živeli svobodno in zadovoljno življenje na slovenskih tleh. Odločno moramo reči ne različnim idejam, ki se ponovno oživljajo v naših glavah, krajih in sovražnemu govoru. Bodimo enotni, strpni in spoštujmo tudi drugače misleče.«

Na slovesnosti je bila obiskovalcem na voljo tudi nova knjiga Ivana Vidalija, Kamniško-zasavski odred, ki je izšla dan pred spominsko slovesnostjo. Župan se je ob tem zahvalil Franciju Gerbcu, ki je z mnogo truda, časa in financ izdal knjigo v samozaložbi: »To je zahvala vsem , ki so prispevali, da smo danes tukaj v svobodni domovini  in končno izdana monografija o zadnjem odredu (kamniško zasavskem), ki še ni imel zbrane dokumentacije. Za spomin in opomin.«

Vir, http://www. domzalec.si 
Foto: Mohor Podbevšek