Iskrene čestitke za 90. rojstni dan - jubilant Slavko Novak

Zakonca Slavko in Milka Novak živita že več desetletij v prijetni Lobodovi ulici v Domžalah in sta eden prepoznavnejših zakonskih parov v naši občini. Gospod Slavko je bil včasih zaposlen na občini, številni se ga spomnijo kot enega vodilnih mož v nekdanjem Universale, še bolj ga poznajo člani ter članice Medobčinskega društva invalidov Domžale, kjer je aktiven že več kot tri desetletja. Gospa Milka pa je profesorica slovenskega in nemškega jezika ter se je bodo zanesljivo spomnili številni dijaki nekdanje Srednje šole Domžale, kjer je poučevala.

Sredi septembra 2018 je bil na prijetni domačiji Novakovih, obdani s številnim cvetjem, več pozornosti namenjene gospodu Slavku, saj je 20. septembra praznoval 90. rojstni dan. Vesel je bil čestitk in voščil domačih, pa tudi dobrih želja drugih ni manjkalo. Na predlog Medobčinskega društva invalidov Domžale ga je obiskal tudi župan, Toni Dragar, in mu skupaj s predsednico društva invalidov Vido Perne čestital in zaželel predvsem veliko zdravja. V prijetnem pogovoru, v katerem je sodelovala tudi žena Milka, so obudili spomin na življenjsko pot jubilanta. Ta se je začela 20. septembra 1928 v Spodnjih Gameljnah, na manjši kmetiji, ki jo je zelo zgodaj zaznamovala očetova smrt. Ob njej je bil Slavko star tri leta in pol, po očetovi smrti pa se je rodila še ena od štirih sestra, imel pa je tudi brata. Pridna mama je požrtvovalno skrbela za številno družino ter si ob kmetiji pomagala z občasnimi prevozi s konji. Otroci so ji pomagali po svojih močeh, hkrati pa pridno hodili v šole. Tudi Slavko, ki je pred odhodom v šolo doma marsikaj postoril, zvečer pa včasih po trdem delu kar zaspal ob knjigah. Po osnovni šoli v Šmartnem je ob začetku vojne obiskoval Gimnazijo Ljubljana, nato nižjo nemško gimnazijo v Kranju, po vojni pa meščansko šolo in opravil maturo na sedanji bežigrajski gimnaziji. Po njej je na predlog sošolca z njim odšel v Beograd, kjer je dobil štipendijo in obiskoval višjo šolo, katere poudarek je bil na notranjih zadevah. Zaradi nemogočih bivalnih pogojev je šolo po prvem letniku zapustil, z delom odslužil štipendijo in na lastno prošnjo odšel služit vojaški rok v Bor, od tod pa v šolo rezervnih vojaških starešin v Bitolo. Na to obdobje ima lepe spomine, saj je s strokovnostjo in pridnostjo dosegal lepe uspehe. Sledila je krajši čas služba v Novem mestu, nato pa v  v Mlinostroju, od koder se je »preselil« na oddelek za gradbeništvo tedanje velike Občine Domžale. Dela ni zmanjkalo, veliko so bili na terenu, zato mu je po desetih letih dela na občini prav prišla prošnja tedanjega direktorja Universale, Matije Svoljška, da delovno pot nadaljuje kot vodja splošne in kadrovske službe, kar je opravljal vse do leta 1990, ko se je upokojil.

Z ženo Milko sta se spoznala v taboru predvojaške vzgoje, ko je obiskala svojega brata, se poročila 1956, v Domžale pa prišla 1965. Vmes je gospod Slavko študiral pravo, oba pa se spominjata, kako sta ob štipendiji in priložnostnem delu (tudi poučeval predvojaško vzgojo) šla skozi življenje, gradila hišo, vzgajala dva sinova in se veselila štirih vnukov. Prav iz tega obdobja je njuno prepričanje: vse se da, če se hoče.

Gospod Slavko je več kot tri desetletja član Medobčinskega društva invalidov Domžale in predsednica Vida Perne ne more prehvaliti njegove pomoči. Dolga leta je opravljal funkcijo predsednika častnega razsodišča, s strokovnimi znanji s področja prava pa pomaga tudi na drugih področjih. Dolga leta je bil tudi član organizacije rezervnih vojaških starešin, v enoti Teritorialne obrambe Domžale pa je bil kot rezervni oficir aktiven v štabu TO.

Sodeloval je tudi pri Smučarskem društvu Domžale, tudi kot mednarodni sodnik za alpske discipline. Od 18. leta je bil tudi redni krvodajalec in je več kot 30-krat daroval kri, tudi za operacije na srcu. 

Jesen življenja si s soprogo popestrita z obiskom hotela Delfin v Izoli, skoraj vsak dan se sprehodi do Kamniške Bistrice ali do društva, bere časopis, gleda televizijo, kjer ga najbolj zanima šport, zvest mu je od mladih dni, posebej pa je ponosen na svoj kar 30-kratni vzpon na Triglav, kamor je popeljal tudi sinova in vnuke, dvakrat je prehodil tudi slovensko planinsko transverzalo. Na sinova in vnuke je zelo ponosen, saj so si vsi pridobili univerzitetno izobrazbo, ne more pa prehvaliti obeh snah. Z ženo ju veseli, ker se dobro razumejo in ju radi obiskujejo, še posebej pa sta srečna ob treh pravnukih.

Iskrene čestitke, gospod Slavko, in naj bosta sreča in zdravje tudi v prihodnje vsakodnevna gosta v vašem domu.