Danes obeležujemo mednarodni praznik dela, ki ga praznujejo v mnogih državah po svetu, med njimi tudi v Sloveniji. Ker je dela prost dan, oziroma kar dva, praznik na takšen ali drugačen način obeležujemo vsi, tudi tisti, ki jim delo ne diši kaj preveč. Priprave na praznik, ki se ga povezuje z začetkom pomladi, kot tudi s praznovanjem delavcev, se običajno začnejo že nekaj dni prej in sicer s postavitvijo mlajev, na predvečer pa širom po Sloveniji zagorijo kresovi. Seveda je to samo uvod, saj v zgodnjih jutranjih urah sledijo tradicionalne prvomajske budnice, ki jo vsako leto pripravimo tudi v Domžalah, za kar poskrbijo budničarji, godbeniki, narodne noše in vsi, ki dajo nekaj na ta praznik in tradicijo.
Organizacija prvomajske budnice v Domžalah je že drugo leto zapored potekala pod okriljem Službe za turizem Občine Domžale, kot je že običaj, so za pravo prvomajsko budnico poskrbeli godbeniki Godbe Domžale, narodne noše Društva narodnih noš in ohranjanja kulturne dediščine Domžale ter Gostilna Keber, ki je poskrbela za tradicionalni golaž in zelenega. Ne smemo pozabiti tudi na pomembno delo gasilcev PGD Stob-Depala vas, ki so tako kot vsako leto ves čas poti skrbeli za varnost budničarjev.
Prvomajska budnica se je pričela točno ob 6. uri zjutraj, ko je Godba Domžale v spremstvu narodnih noš ter budničarjev krenila izpred Avtoservisa v Domžalah. Tako kot že vrsto let, je bil na čelu budničarjev zastavonoša Zdravko, s partizanskim imenom Popaj, ki je poskrbel, da je slovenska zastava vihrala visoko v zraku. Druščina se je podala skozi Stob, kjer so imeli prvi postanek, na katerem so obnovili moči za nadaljnjo pot. Pot so nadaljevali po Ljubljanski cesti skozi center Domžal, vse do Gostilne Keber, kjer je sledil tradicionalni postanek. Budničarje je pričakala in pozdravila Irena Kovač z družino, dirigent Godbe Domžale Damjan Tomažin pa jim je čestital ob 1. maju. Članice Društva narodnih noš in ohranjanje kulturne dediščine Domžale so tako kot vsako leto poskrbele, da so obiskovalci prejeli nageljčke. Obiskovalci budnice so prejeli tudi spominske medalje Gostilne Keber.
Že pred prihodom budničarjev so se pri Kebru začeli zbirati številni občani, med njimi smo opazili župana Tonija Dragarja, predsednika KS Slavka Šlandra Marjana Ravnikarja in še kar nekaj znanih domžalskih obrazov. Vsem zbranim je bilo skupno to, da dajo nekaj na tradicijo, zato tudi na dela prost dan ni težko malce prej vstati. Tradicija prvomajskega golaža je v Gostilni Keber stara že več kot osemdeset let. Svoje dni so na ta dan vpregli konjsko vprego in peljali golaž na Šumberk, kjer so praznovali prvi maj. Že vrsto let pa je osrednji dogodek v njihovi gostilni. In tako naj bo tudi še naprej. Tradicijo, ki združuje in povezuje ter praznik dodatno obogati, je treba negovati in poskrbeti, da jo bodo deležni tudi naši zanamci.
Med letošnjimi budničarji ne smemo pozabiti omeniti Draga Tavčarja iz Stoba, za katerega je to letos že 60. budnica, na kateri aktivno sodeluje, v vseh teh letih pa budnice ni zamudil niti enkrat. Je tudi član Godbe Domžale ter tudi njen nekdanji predsednik in predvodnik. Pravi, da se je prvič na budnico podal leta 1960. Takrat je bila bolj preprosta, saj so začeli pri Vidaliju v Stobu, nato pa so se podali v zgornje Domžale, kjer so naredili krog, budnico pa so zaključili v Godbenem Domu. Naj ob tej priložnosti omenimo, da Godba Domžale v letošnjem letu obeležuje častitljivih 135 let, jubilej pa bodo obeležili s slavnostno akademijo v sredo, 8. maja ob 19. uri v Kulturnem domu Franca Bernika in s slavnostnim koncertom v petek, 17. maja ob 20. uri v Športni dvorani Domžale. Gostja koncerta bo Lea Sirk.
Po krajšem postanku pri Kebru, kjer so si budničarji in obiskovalci obnovili moči z golažem, ki so ga lahko poplaknili z zelenim, je godba zaigrala še nekaj skladb, ob katerih so se nekateri tudi zavrteli, nato pa je druščina budničarjev krenila naprej po domžalskih ulicah do Štude, saj je bilo treba zbuditi še veliko ljudi. Ne smemo pozabiti omeniti, da je v druščini tudi letos sodelovala ekipa domžalskih budničarjev oprtanih s predpasniki, ki so jim glave krasili slamniki. Njihovo tradicionalno prevozno sredstvo je traktorska vprega. Veliko lažje je namreč skreniti s poti, če se je potrebno še kje ustaviti …
Tekst in foto: Miha Ulčar
