90. rojstni dan jubilantke Majde Kokalj

Dekleta in njihove družine so moje bogastvo

V Ihanu, na Igriški ulici št. 6 so kljub zimi že zacvetele spominčice. Kar 90 jih je in namenjene so 90. rojstnemu dnevu mame Majde Kokalj. Idejo za darilo mami ob visokem jubileju je dala najmlajša od šestih hčera Zvonka, skupaj s sestro Nado sta izdelali spominčice, kakor je vseh Kokaljevih šest deklet v otroštvu naučila mama Majda. Seveda to ni bilo edino darilo ob častitljivem jubileju, ob radijski čestitki mami in prijetnem praznovanju z razširjeno družino, sorodniki in znanci, so skupaj obujali spomine in ji zaželeli predvsem veliko zdravja in korajže za naprej.

Življenjska zgodba jubilantke, Majde Kokalj, ki se je 28. januarja 1930 rodila kot nezakonski otrok na Dolenjskem, je vsaj v začetku podobna Bevkovi Pestrni. Prva leta je preživela pri stari mami in atu, se za kratek čas pridružila novi družini pri svoji mami v Stranjah in nekje pri osmih letih prišla na kmetijo na Goričico pri Ihanu, kjer je postala ne le pestrna, temveč tudi dekla za vsa kmečka dela. Za šolo skoraj ni bilo časa. Dolga leta je ostala na kmetiji, se spoznala s sosedovim fantom in se za kratek čas preselila k teti v Kranj, kjer se je zaposlila v Inteksu. Njen fant Zdravko Kokalj je svoje dekle v Kranju obiskoval s kolesom, ob vsakem vremenu, vselej s kakšno rožico in to navado obdržal vse življenje. Poročila sta se, našla prvi dom pri teti Anici Bernot in kmalu začela z gradnjo lastne hiše. Ni šlo drugače, da je sprva njihov dom postala manjša hiška na gradbišču nove hiše, narejene s pridnostjo in odrekanji ter veliko ljubezni. V novi dom za vseh šest hčera: Majdo, Mirjam, Nado, Anico, Tino in Zvonko sta se vselila 1966. leta. Bila sta skrbna starša. Oče je delal v Mlinostroju, kjer ga je pot kot monterja vodila po celi nekdanji Jugoslaviji, mami pa je doma skrbela za družino, vrt in včasih tudi popazila katerega od drugih otrok. »Živeli smo skromno, vendar lepo, ničesar nam ni manjkalo, niti počitnic, ki smo jih preživljale v kolonijah, pa tudi na Veliki planini«, pripovedujejo dekleta ob obisku župana Tonija Dragarja. Prav čudijo se, kako je mama poskrbela za primerne obleke, za uspeh v šoli in delanje domačih nalog. Rade se spominjajo številnih nastopov na prireditvah, pa atkovo in mamino željo, včasih celo teženje, da si prav vse po osnovni šoli pridobijo dodatno izobrazbo. »Še premalo sva težila,« se smeje jubilantka in pove, kako vesel je bil mož deklet, s kakšno ljubeznijo je najmlajšo prinesel domov iz porodnišnice. Same pohvale imajo zanj tudi dekleta, ki so ponosne na oba starša. Njihovo otroštvo je bilo lepo, polno ljubezni, razumevanja in skrbi, pa tudi veselja, velikokrat so skupaj zapeli, se skupaj igrali na dvorišču ali na bližnjem igrišču. Kot žuboreči potoček se prelivajo spomini deklet z maminimi, le da so ti na njeno otroštvo bolj grenki. Obujanje spominov na čase, ko se je perilo še pralo v bližnjem potoku (kar pri veliki družini ni bil hec), pa tudi, da so bili med prvimi v kraju, ki so kupili pralni stroj in televizijo. Pri njih je bilo vedno veselo, pa ne le zaradi številnih deklet, tudi sosedovi otroci so se radi hodili »merkat« k njim.

Starša sta praznovala zlato in biserno poroko, posebej pa sta vedno dala vedeti, da sta zelo zadovoljna z družinami vseh deklet. Ko besede tečejo o 19 vnukih in 10 pravnukih, o številnih obiskih v domači hiši, kjer za mamo skrbi hči Zvonka z družino, so jubilantkine oči žareče, en sam ponos in ljubezen sijeta iz njih. Težave, ki jih s seboj prinašajo leta in praznino, ko je pred dvema letoma umrl mož, lepo in potrpežljivo prenaša.

»Otroštvo sicer ni bilo najbolj lepo, lahko bi o njem govorila in govorila, kako težko je bilo, ampak potem je bilo moje življenje z možem in dekleti lepo, skromno, ampak radi pa smo se imeli vedno«, pravi vitalna jubilantka, ki rada prebere kakšno knjigo, posebej pesmi so ji ljube, še vedno reši kakšno križanko in zaigra celo na sintesajzer, ki ga ji je prinesel miklavž. Dolgčas ji ni nikoli, saj je v hiši vselej kdo, ki jo razvedri. Najraje je z domačimi, ti so ji v največje veselje, pozorni do mame, ponosni nanjo, kot je ona ponosna nanje.

»Ne rabim bogastva, bogastvo so moja dekleta in njihove družine. Ponosna in vesela sem vseh in rada jih imam«, je povedala jubilantka Majda Kokalj tudi županu Toniju Dragarju, ki ji je ob visokem jubileju čestital in zaželel veliko zdravja. Vesel je bil, ker je bil tudi sam delček spominov jubilantke, ki ji želimo vse najboljše, najbližji pa ji kličejo: »Mami, spoštujemo te in radi te imamo. S teboj nam je vedno lepo in Bog daj, da bi bilo še dolgo, dolgo tako.«

Avtor: Vera Vojska, Foto: Vido Repanšek