90. rojstni dan naše Ele Košir - Iskrene čestitke!

24. 2. 2020 394
Življenjska knjiga Ele Košir, ki jo kljub visoki starosti še vedno srečujemo, kako kolesari po njenih Domžalah, je polna spominov na življenjsko ter  delovno pot, tesno povezani s športom in rekreacijo. Poznamo jo kot prijazno gospo, ki se ji ob pogovoru o športu zasvetijo oči, rada govori o njem, posebej o delu z mlado generacijo, pa o športnih uspehih in prizadevnem delu v vrsti društev, za katero je prejela številna priznanja, tudi Zlato plaketo Občine Domžale priznanje Zavoda za šport in rekreacijo Domžale za življenjsko delo na področju športa in rekreacije. Ob 90. rojstnem dnevu je prejela mnogo čestitk, dobrih želja, objemov, stiskov rok in zahval za opravljeno delo in želja za dobro zdravje. Obiskal jo je tudi župan Toni Dragar in skupaj sta oživila spomine na zgodovino športa in rekreacije v naši občini, županov obisk pa je bil tudi priložnost, da se gospe Eli še enkrat več v imenu vseh, ki so bili kadarkoli deležni njene pomoči, pozornosti, nasvetov,  predlogov, ustvarjalnosti, skrbi in ljubezni, izreče iskrena hvala ter ji, naši Eli, zaželi veliko zdravja.  
Rodila se je 22. februarja 1930 v Stobu, danes rojstna hiša nosi številko Stobovska 6. Izhaja iz zelo znane domžalske slamnikarske družine. Oče Karol Košir, prihajal je iz številne revne družine, in mama Fanika, iz premožne Cerarjeve družine, znane po slamnikarski obrti,  sta se zaljubila in kljub oviram ustvarila toplo zavetje štirim otrokom, hkrati pa s pridnostjo ustvarila pravo slamnikarsko obrtno delavnico.  Jubilantka je bila najmlajša, otroci so pridno obiskovali šolo, pomagali v delavnici, največkrat že pred odhodom v šolo. Kljub delu se gospa Ela rada spominja otroštva in mladosti, ko so se na njihovem dvorišču zbirali mladi  in je odmeval vrišč ob različnih igrah. Kljub prizadevnemu in pridnemu delu so Koširjevi živeli skromno. Življenje je bilo še težje, ko je sestra zaradi bolezni ostala nepokretna, jubilantki pa je kmalu umrla tudi mama. Mlada Ela je tako morala poskrbeti za gospodinjstvo in očeta. Še prej je končala nižjo gimnazijo, skrbela za očeta, hkrati pa tiho upala, da nekoč postane učiteljica telovadbe. Z veliko truda je kot izredna študentka končala fizkulturno šolo in si izpolnila največjo željo – postala je učiteljica telovadbe. 
Hkrati pa je, kjer je le mogla, pomagala v društvih. Tako je ustanovna članica TVD Partizan. Razvilo se je iz Sokolov in Orlov in bilo osnova za vrsto športov, ki so izšli iz tega še danes odličnega društva (atletika, gimnastika, plavanje, smučanje, strelstvo, šah). V TVD Partizan je prehodila pot od pionirke do voditeljice in načelnice, zanj tekmovala in leta skrbela za rekreacijo. Posebno dragi so ji spomini na povojna leta, na neverjeten elan in množico prostovoljcev pri gradnji in obnovi porušenih objektov, predvsem športnih, pa tudi na  državno prvenstvo v atletskem mnogoboju v letu 1948 v Beogradu, kjer je domžalska ekipa osvojila prvo mesto, in mednarodno atletsko tekmo z Italijani leta 1950. Rada je bila gimnastičarka, uspešna na vseh orodjih, pa tudi mentorica deklet, ki jim je posredovala svoje znanje. Lepi so spomini na košarko, tudi odbojko, pa na številne smučarske tečaje in še kaj bi se našlo. Kar 35 let je učila generacije učencev nekdanje I. OŠ, danes Osnovne šole Domžale, ki ob njenem imenu s ponosom rečejo o, naša učiteljica telovadbe. Ni jim posredovala le športnih znanj, temveč jim je  mnogokrat pomagala pri premagovanju težav na življenjskih poteh. Je ustanovna članica Atletskega kluba Domžale, dolgoletna atletska sodnica, posebej rada se spominja vodenja atletske sekcije Društva duševno prizadetih Domžale – Kamnik. Toliko veselja in ponosa nad uspehi, ni srečala nikjer.
Tesno sodelovanje z mladimi na področju športa in rekreacije še danes jubilantko ohranja mladostno in vitalno, k temu prispevajo številni prijetni spomini, stkana iskrena prijateljstva, ki ji lepšajo jesen življenja, in tudi ob 90. rojstnem dnevu mnoge iskrene želje za trdno zdravje in zahvale za vse dobro in lepo, kar je v življenju za vse nas storila naša Ela, ki ostaja skromna in rada, v treh točkah zaupa, kaj si pravzaprav želi ob visokem jubileju: »Prvič – da me ne zapusti pamet; drugič – da sama poskrbim zase; tretjič – mir okoli domačije.« Privoščimo vam, da se vam še leta uresničujejo vse tri vaše želje, spoštovana Ela Kolšir, in srečno.  

Avtor: Vera Vojska, Foto: Vido Repanšek
Fotogalerija