90. rojstni dan godbenika Konrada Gruma - Čestitamo!

23. 2. 2020 358
V Domžalah v Potočnikovi ulici 2 v februarju mlaj ter na njem številka in glasbilo naznanjajo, da tod v prijetni domačiji živi jubilant, dolgoletni godbenik Konrad Grum. Ob visokem življenjskem jubileju obiskov ni manjkalo, med njimi je slavljencu Godba Domžale, pri kateri igra od leta 1964 več vrst basov: tuba, suzafon, helikon, pripravila koncert, godbeniki pa ga ne bodo pozabili niti kot dolgoletnega prizadevnega blagajnika. Igranje v godbi je bilo pomemben del življenja, igral je z ljubeznijo in bil vesel družbe prijateljev godbenikov, ki še danes cenijo njegovo dolgoletno prizadevno delo. 
Jubilant Konrad Grum je bil rojen 17. februarja 1930 v Breznu ob Dravi. Za 12 otrok sta oče in mati skrbela na majhni kmetiji, ki je v njegovi zgodnji mladosti doživela usodo marsikatere tedanje domačije. Oče je šel za poroka in ker dolžnik ni vrnil denarja, je upnik vzel Grumovo domačijo. Otroci so izgubili toplo zavetje, ne pa starševske ljubezni, čeprav vedno ni bilo lahko. Mladi Konrad bi rad nadaljeval šolanje, a se je silom prilik pri bratu učil čevljarstva, ob tem pa vseskozi ponavljal, da nikoli ne bo čevljar. Uk je namesto v treh opravil v dveh letih, po končanih izpitih v Tržiču, pa se na poti domov z vlakom brez postanka v domači hiši, ustavil na Ravnah in vpisal v nižjo gimnazijo, kar je doma zaupal šele teden kasneje. Po končani gimnaziji 1950 se je na hitro odločil, da ne gre v vojsko, temveč na tedanji Tehnikum v Domžalah. Internat je postal njegov drugi dom, jubilant pa Domžalčan. Zapustil je rodno Koroško, a je ni nikoli pozabil, zapustil tudi godbo v Vuzenici, v kateri je igral že od leta 1945. Po prihodu v Domžale je  svojo ljubezen do glasbe razdajal od leta 1964 Godbi Domžale ter si boljši kos kruha skušal odrezati s študijem ob delu. Leta 1955 se je poročil z ženo Slavko, po kar nekaj selitvah sta se 1966  s sinovoma Egonom in Dušanom preselila na Poročnikovo ulico, kjer sta z veliko odrekanja in dela zgradila hišo. Zaposlen je bil v Teolu v Ljubljani, kamor se je največkrat odpeljal s kolesom, upokojitev pa kot vodja kontrolnega laboratorija dočakal v Heliosu.  
Z ženo Slavko sta praznovala zlato poroko in se veselila šestih vnukov in pravnukov, skrbela za lepo okolico hiše in velik vrt. Žal je žena Slavka v letu 2013 po hudi bolezni  umrla. »Časi po njeni smrti so bili zame zelo hudi. Čeprav v hiši živi sin z družino in me je tudi sin Dušan z družino obiskoval, sem bil sam. Ko vsi odidejo, pa če še tolikokrat pridejo, si sam,« je povedal. K sreči se je spomnil svoje nekdanje mladostne ljubezni, gospe Mojce, tudi vdove. Prvo srečanje v Slovenj Gradcu je obudilo spomine, pa tudi ljubezen, Julija 2018  sta se poročila v krogu domačih, seveda pa ni manjkalo niti godbe. 
Danes jesen življenja preživljata v lepo urejeni hiši, rada se sprehodita in posedita ob Kamniški Bistrici, vzameta si čas za domače, ki ju redno obiskujejo, tudi Mojčini otroci z družinami, dobrodošli so prijatelji, vzameta pa si tudi čas za toplice in hotel Delfin. Tudi z avtom se še odpeljeta, saj je jubilant prav na rojstni dan podaljšal šoferski izpit. Osrednjega praznovanja se je udeležilo kar 70 domačih in bilo je res lepo.   
Jubilanta je obiskal in mu voščil tudi župan Toni Dragar ter mu zaželel še veliko zdravja in prijetnih trenutkov z domačimi, čestitkam pa sta se pridružili tudi Vida Perne, predsednica, in Vidmar, poverjenica  Medobčinskega društva invalidov Domžale, katerega član je jubilant že dve desetletji. Z ženo Mojco se rada udeležujeta aktivnosti društva. Ob obisku sta se očetu pridružila tudi oba sinova. Ob tem nam je jubilant  zaupal, da je eden od pogojev, če že ne najpomembnejši, ta, da se človek ne sekira, v življenju to ne pomaga. Jubilant je človek, s katerim se ni mogoče skregati in, kot pravi, bo tako tudi v prihodnje. Naj bo, spoštovani jubilant, ob 90. rojstnem dnevu pa čestitke in veliko sreče, zdravja in veselja tudi v prihodnje! 

Avtor: Vera Vojska, foto: Vido Repanšek
Fotogalerija