Iskrene čestitke ob 100. rojstnem dnevu - Jubilantka Frančiška Svetlin

»Pet krat po dvajset se mi je let že zvrtelo, to je vzrok za praznik. Ustavite se in počaka naj delo.  Sreča ni sreča, če je ni s kom deliti, zato si povabljen, da z mano praznuješ,« je bilo zapisano v prijaznem vabilu, s katerim je jubilantka Frančiška Svetlin iz Ihana na svoj stoti rojstni dan povabila domače, prijatelje, znance in vse druge, ki so se tako ali drugače dotaknili njene življenjske in delovne poti. Ob tem pa bi jih lahko povabila tudi na svojo 25- letnico, saj je rojena 29. februarja in je doslej praznovala prav toliko dni, upoštevaje, da imamo prestopno leto le vsake štiri leta. Praznovanje je bilo, kot se za stoletnico spodobi: prijetno, polno spominov, spoštovanja in občudovanja srčne jubilantke, ki so ji na predvečer rojstnega dne domači in sosedje ter prijatelji pred domačijo postavili čudovito rožo z letnico 100, prav na rojstni dan pa je jubilantka prejela vrsto čestitk in dobrih želja, tudi od župana Občine Domžale, Tonija Dragarja, predsednika Sveta KS Ihan Branka Sojerja, predsednika Društva upokojencev Domžale, Nandeta Starina, in številnih drugih. Kot je rada povedala, se obiskov vselej razveseli, hkrati pa poudarila, kaj je pravzaprav pomembno, da dosežeš tako visoko starost: telesno gibanje, sama se je skoraj do 90. leta vozila s kolesom in pridno telovadila; spremljanje telesne teže in zdrava prehrana s pretežno slovensko lokalno pridelano hrano, kar je jubilantka vedela že mnogo prej, preden smo se o njej osveščali drugi.  

Življenjska pot jubilantke Frančiške Svetlin se je začela 29. 2. 1920 v Ihanu. Zanimivo, da se je ob njej tudi ena od dveh sester rodila 29. februarja, na domačiji pri Cofku, pisali so se Sojer in kot bi slutila, ji je že v otroštvu pogled od enega največjih gruntov v Ihanu večkrat ušel do domačije pri Zask, kjer je kasneje spoznala moža Žana. Še prej je štirim otrokom pri Cofku mnogo prezgodaj umrla mama, tako da je gospodinjstvo padlo na rame tedaj mlade Frančiške, ki se je pri 22. letih zaposlila pri Okršlarju in šivala rokavice. Po poroki in rojstvu sina Janeza je bila nekaj časa doma, nato šla v službo. Enako se je ponovilo po rojstvu sina Samota. Svojo delovno dobo je zaradi bolezni predčasno končala v Univerzale, od koder so ji posebej ljubi spomini na prijateljici Milico in Cilko. Mož Žan je pred upokojitvijo delal v Papirnici Količevo, k lažjemu življenju družine pa si je pomagala tudi s tabrhom na bližnjih kmetijah, veliko pa je pridelala tudi na domačem vrtu, kjer je rada delala vse do skoraj 90 leta. Danes živi doma, zanjo lepo skrbijo sin Samo z ženo Marijano in vnukom Dušanom. Ima štiri vnuke, pet pravnukov in veliko prijateljev, katerih obiskov se vselej razveseli in ob stoletnici jih je bilo res veliko.

Precejšen del življenjske poti je namenila pomoči drugim ljudem ter bila s svojo srčnostjo in pridnostjo zgled drugim. Že med vojno sta bila z možem vključena v OF ter pomagala partizanom, po njej pa se je vključila tudi v druge organizacije: zvezo borcev, Rdeči križ, po svojih močeh pa je vseskozi pomagala pri razvoju KS, pa naj je šlo za elektrifikacijo, gradnjo cest ali kaj drugega. Pridno je delala v različnih komisijah in pomagala ljudem, ki so pomoč potrebovali - v okviru KS ali občine, zato ima tudi veliko priznanj, največ pa ji pomeni spoštovanje vseh, ki jim je pomagala, ter veliko pohval in lepih spominov. Še vedno je članica Krajevne organizacije za vrednote NOB Ihan ter Društva upokojencev Domžale.  

Praznovanje je jubilantki prineslo veliko prijetnih trenutkov, ki ji bodo lepšala vse naslednje dni. V njih ji želimo veliko zdravja in obujanja lepih spominov, ob katerih naj bo ponosna na vse dobro, kar je v življenju storila.

Avtor: Vera Vojska, Fotografije: Vido Repanšek