V spomin

V spomin
Dr. Velimir Vulikić, častni občan Občine Domžale

(1931 – 2020)

Misli, spomini in čustva, ki se porajajo v nas ob smrti našega častnega občana dr. Velimirja Vulikića, se v veliki meri osredotočajo na njegovo bogato literarno zapuščino, v kateri na mnogih straneh najdemo ohranjeno zgodovino naše občine na različnih področjih.. Ob tem pa se naš pogled zaustavlja tudi na drugih postajah njegovega življenja, ki je tesno povezano z delom v nekaterih društvih, njegovim strokovnim literarnim delom, predvsem pa z njegovo delavnostjo srčnostjo in pridnostjo, ki so ga  spremljale vse življenje, in njegovim prijateljstvom, ki smo ga bili deležni. V  svojem srcu ni nikoli pozabil svoje rojstne domovine, svojih domačih, obenem pa je bil  neizmerno ponosen na Slovenijo in se je vselej trudil, da bi bila njegova slovenščina dobra, da bi s svojim prizadevnim delom pomagal in da bi ostali za njim sledovi človeka, ki je imel našo občino, še posebej pa njene posamezne kraje in ljudi, izredno rad.

Rodil se je 9. aprila 1931v Vitomerici pri Peči na Kosovem in o svoji družini je rad govoril, tudi pisal o razmerah doma in svoji veliki želji, da bi si ustvaril boljše življenje. Po zaključeni Sanitetni oficirski šoli v Beogradu je prišel v Slovenijo, ki je postala njegov drugi dom. Opravljal je vrsto pomembnih strokovnih zadolžitev, med drugim je bil predstojnik Stomatološkega oddelka Vojaške bolnišnice, pa tudi njen primarij. V Domžalah si je z ženo Malči ustvaril prijeten dom. V dogovoru z Zdravstvenim domom Domžale je leta 1965 v zobni ambulanti ustanovil ordinacijo za ortodontijo, tako da otrokom in staršem ni bilo treba hoditi na tovrstno zdravljenje v Ljubljano. Leta 1957 je vpisal študij Stomatologije na ljubljanski Medicinski fakulteti. Ves čaj se je ob delu ukvarjal z raziskovanjem, publiciranjem, urejanjem vojaškega strokovnega časopisa in se podiplomsko izpopolnjeval v stroki. Leta 1985 je zagovarjal doktorsko disertacijo Zobozdravstvo v NOB na Slovenskem. Ker je mislil s svojo glavo, so ga hoteli premestiti v drugo republiko. Zahteval je demobilizacijo, vendar so prošnjo zavrnili. Tako je ostal v Mladiki do invalidske upokojitve leta 1978. V letu 1991 (in pred tem) je aktivno podpiral osamosvojitev Slovenije in aktivno sodeloval tudi na obeh zborih kulturnih delavcev na temo Suverenost slovenskega naroda. Po upokojitvi je začel z novim življenjem, kakršnega si je želel. Imel je dovolj časa za svojo ljubezen – raziskovanje in pisanje.

S svojo pridnostjo in predanostjo pisateljevanju si je ustvaril bogat knjižni fond, v katerem naštejemo blizu 30 naslovov. V njem najdemo tako strokovno literaturo kot prozna dela, v katerih ohranja pomemben del domžalske kulture in zgodovine. Sam je večkrat govoril, da je rad med nami, Domžalčani, da ceni delo društev in pridnih posameznikov, ki jih je podrobneje spoznaval tudi ob pisanju svojih knjig, ki je vsaka zase zanimiva in pomembna.

Pisatelj Veljko, kot ga radi imenujemo prijatelji, je dobil vrsto nagrad, med njimi naštejmo le najpomembnejše: dve Kajuhovi nagradi, priznanje Zveze združenj ortodontov nekdanje Jugoslavije, dve priznanji Znanstvenega društva za zgodovino zdravstvene kulture Slovenije in srebrno plaketo Občine Domžale, leta 2012 pa mu je tedanji Občinski svet Občine Domžale podelil tudi naziv častnega občana Občine Domžale.

Večji del svojega življenja se je ukvarjal s pisanjem črtic, strokovnih stomatoloških prispevkov in proze, v kateri smo našli vrsto vsebin z našega območja. Naštejmo nekatere: V zrcalu Račnega potoka, Senator s  Sv. Trojice, Bratje Pirnat (avtor je častni član svetovno znanega Okteta bratov Pirnat), Ljudje izpod vrha Svete Trojice, Glasbenik Stane Habe – Vrhničan v Domžalah, Domžalska leta prof. Matije Tomca, Knjiga iz življenja vojaškega zobozdravnika - to je njegovo avtobiografsko delo,  Gregor Ahčin slovenski kiropraktik, 60 let poletnega gledališča na Studencu, 50 let Gasilske zvez Domžale. Zelo pomembne so njegove strokovne knjige  s področja zgodovine zobozdravstva, kjer se je izkazal kot izjemni poznavalec slovenske zdravstveno- zobozdravstvene kulture. Urejal je vojaški zobozdravstveni časopis ter bil urednik in sourednik več zbornikov, nabralo se je na stotine strokovnih in drugih člankov, pa tudi knjižnih del z opisi življenja in dela pomembnih posameznikov s področij, ki jih je dobro poznal.

Aktiven je bil v številnih društvih, sekcijah in klubih, posebej tesno povezan in priljubljen pa je bil v Gasilskem društvu Žeje – Sveta Trojica. Je njihov častni član,  vrsto let pa je v tem delu naše občine urejal njihov krajevni časopis.

Ko bomo tudi v prihodnje listali po straneh njegovih knjig, bo v naših mislih vedno hvaležen spomin na dr. Velimirja Vulikića, človeka, ki je imel Domžale rad in je to vedno znova dokazoval s svojim pisateljskim delom, dobro voljo in željo, da čim več naredi za vse nas.

Hvala vam za vse opravljeno delo, spoštovani častni občan, vašim najbližjim pa izrekamo iskreno sožalje.

Toni Dragar, župan Občine Domžale