Biserna poroka Ljudmile in Ivana Grojzdka

Župan je biseroporočencema Ljudmili in Ivanu Grojzdku ob visokem jubileju voščil na praznovanju v družinskem krogu v soboto, 4. marca 2017 v gostišču Mngan. Ljudmila in Ivan Grojzdek sodita namreč med tiste srečneže, ki jima je usojeno, da se skupaj lahko ozreta na prehojeno šest desetletij dolgo skupno pot. 

 

Biseroporočenka Ljudmila, domači jo kličejo tudi Milka, je prava Ihanka, rojena Pavovec, 14. septembra 1935, na domačiji, kjer je bila ob kmetiji nekaj časa tudi gostilna. Oče je hodil v službo, mama je skrbela za družino, kjer je bila gospa Ljudmila najstarejša. Ni jim bilo prav lahko, otroci so pridno pomagali, že ko so hodili v šolo. Dobro se spomni pouka pod Navžarjevo lipo, saj je bila šola med vojno požgana, pa tablic in krede, saj drugega tedaj ni bilo. Zaposlila se je v Toko, izdelovala drobno galanterijo, tudi torbice, aktovke, pasove, opasače. 

 

Biseroporočenec Ivan Grojzdek je bil rojen 9. maja 1933 na Vačah pri Litiji v družini s petimi otroki, ki so morali tudi kmalu poprijeti za delo. Po osnovni šoli je nekaj časa delal v Litiji, nato pa kot priden zidar pri Pavlu Grosu. Vmes se je družina preselila na naš konec, najprej v Vilo Satan na Podrečju, nato v Ihan in  do srečanja z bodočo ženo ni bilo daleč.

 

Mimo njene domačije je namreč večkrat šel. Bil pozoren na zalo dekle in kar kmalu po prvem, slučajnem, srečanju sta se odločila za skupno življenje, ki se je začelo 23. februarja 1957. Njegova priča je bil brat Jože, njena stric Ciril, na poroko sta se peljala z avtom, ohcet je bila na njenem domu. Še danes pa poročna slika priča, kako lepa je bila nevesta in kako »fejst« ženin. Skupno življenje sta nekaj časa uživala pri Pavovcu, kar kmalu pa se odločila za gradnjo hiše, kjer je gospod Ivan uporabil vse svoje zidarsko znanje, oba pa pridnost in odrekanje. Leta  1964 se je mlada družina vselila v novo hišo, danes Ihan, Pot na žago 1. Skupaj z ujma sta se vselila hči Angelca in sin Janez, leta 1974 pa se je v toplem domu pridružila še hči Anemari. Pri varstvu otrok sta pomagali obe mami, pri lažjem preživljanju ob službah pa še pridno delo na vrtu, kjer sta pridelovala vse, kar je bilo mogoče. 

 

Tekli so dnevi, tedni, meseci, leta skupnega življenja, otroci so odraščali, odhajali vsak po svojih poteh, vedno ob pomoči staršev, ki sta se in se še veselita sedmih vnukov in šestih pravnukov. Otroci spoštujejo svoja starša in  priznavajo, da so imeli prijetno otroštvo, saj sta se strašno pridna starša trudila, da jim je lepo. Rada obujata spomine na skupno življenje, priznavata, da je bilo težko in lepo hkrati; težko, ker se je bilo treba marsičemu odreči, pa lepo, ker so se vedno lepo razumeli. Posebno lepi spomini so na letovanja v hišicah v Izoli, pa tudi Veliko planino so radi obiskovali. V vseh obdobjih skupne poti najdeta prijetne spomine, enako tudi otroci, ki povedo, da so staršema hvaležni za skrb in pomoč, pa tudi - da sta jih vzgojila v poštenosti in pridnosti,     

 

Kljub visoki starosti in boleznim ter nezgodam, ki ju niso obšle, danes samostojno in lepo preživljata jesen življenja. Z obiski  ga popestrijo domači, posebej hči Angelca je pogosto pri njiju, pomaga pa tudi bližnja sorodnica. Ob tem se hči Angelca spomni na hudo nesrečo, ki jim je skoraj vzela mamo, pa na njeno trdno voljo in zaupanje, predvsem v Marijo, kar vse je  pomagalo, da se je mama z veliko volje spet postavila na noge. Posebej veselo je ob praznovanjih rojstnih dnevov, ki jih ne manjka. Še do pred kratkim sta pridno obdelovala vrt, družbo so jima delale putke in zajci, oče Ivan se je vozil s kolesom, tudi v Turističnem društvu Ihan sta rada delala. Hvaležna sta za pomoč, za vsak prijeten trenutek. S posebnim veseljem se spominjata zlatih trenutkov, ki so jima jih pripravili domači ob njuni zlati poroki, ob kateri sta se spominjala, da so zlati poroki praznovali tudi njuni starši.  Še vedno rada preletita novice v časopisu, pogledata televizijo, kjer mama nikoli ne zamudi poročil, saj je rada na tekočem. Oče pa je še vedno zvest športu, posebej smučarskim skokom, ki jih rada pogledata skupaj, tudi nogometu, na splošno športu.

 

To je na kratko o njuni bogati življenjski in delovni poti. Biserna poroka je čas za spomine, kateri bodo polepšali življenje njima in domačim, ki jima s svojo skrbjo in obiski ter hvaležnostjo lepšajo jesen življenja.

 

 

Urad župana

 

Foto: Vido Repanšek